5.etapa : Fisterra – Muxia, 31,5 km

25.5.2012 Fisterra – Muxia, 31,5 km, vreme oblačno, hoje 6,45 ure, od 07.45 do 14.30 ure.

Zajtrk v albergu v Fisterri je res upravičil pričakovanja. Kava z mlekom, čaj, kakav, pomarančni sok, marmelada in margarina, maslo in med. Kruh, toast, piškoti. Izkazalo se je, da je ta albergue cenovno kar ugoden. Ob 7.30 sem bil pripravljen za odhod. Potem pa sem receptorko vprašal, kod vodi pot za Muxio. To me je zamudilo za kake četrt ure. Najprej mi je podrobno razložila, kod naj grem. Po špansko in prav hitro je govorila. Ko je opazila, da jo samo čudno gledam, je vzela papir in narisala. Potem je spet 10 minut govorila. Začela je malo bolj počasi, a kmalu je spet dosegla svojo običajno hitrost. Nekaj je omenjala hotel Arenal. To sem si zapomnil. Potem sem skrajšal njen govor in jo vprašal, čez približno koliko metrov naj zavijem v levo na tisto cesto proti Muxii. Porabila je še 5 minut in mi nekako dopovedala, da je to čisto blizu, že čez 100 metrov. Zahvalil sem se ji za podrobne informacije, rekel, da nimam časa, da bi ostal še na kosilu in zbežal, preden je lahko kaj odgovorila.

hotel Arenal, za njim se zavije v levo

Čez 100 metrov sem skušal prvič zaviti v levo. Ni šlo, slepa ulica. Čez 200 metrov sem drugič zavil v levo. Ni bilo prav, prvi mimoidoči mi je pokazal, naj grem naprej. Čez 300 metrov sem poskusil tretjič. Saj sem vedel, da ni prav, a rekla je – 100 metrov. No, čez kakih 600 metrov sem prišel do hotela Arenal in spomnil sem se, da na moji skici piše, da je treba zaviti v levo pri tem hotelu. Zavil sem – in bilo je prav. Tam so se pričele markacije za Muxio. Očitno ženske uporabljajo drugačne metre kot moški …

Prva dva kilometra sem hodil po asfaltu, skoraj vzporedno s cesto, ki vodi iz Fisterre nazaj proti Corcubionu. Potem pa je pot pri vasi San Martino zavila bolj proti zahodu in krenila v hrib. Pričel se je najlepši del današnje poti. Hoja v jutranjem hladu v senci evkaliptusov, idilične potke, petje ptičkov. Res lepo jutro. Dvakrat ali trikrat sem se toliko približal obali Atlantika, da sem napravil kak posnetek.

Ves preostali del poti sem bil v gozdu, vendar sem lahko vonjal slani zrak oceana. Po dveh urah hoje sem pričel srečevati peregrinose, ki so prihajali iz nasprotne smeri, iz Muxie proti Fisterri. Dobil sem občutek, da jih več gre prej v Muxio in potem v Fisterro kot pa obratno. Ni pa nekega pravila, kako to pot opraviti.

pot gre nekaj časa navkreber v redki gozd

plaža Rostro na atlantski obali

romarju pred menoj gredo proti Liresu

Po treh urah hoje sem bil na polovici poti, v Liresu. Tam je bar, kjer je potrebno pobrati žig v credential, drugače ti lahko v Muxii odrečejo potrdilo. Vzel sem žig in zraven še kavico z mlekom. V baru je bilo na desetine romarjev. Najbrž je polovica od njih prišla iz Fisterre, druga polovica pa iz Muxie. Nikomur se nikamor ni mudilo, za vse je bil to zadnji dan hoje za dolgo, dolgo časa. Nekateri so prišli iz Valencije, po 45 dneh, drugi so potrebovali 35 dni iz St. Jean Pied de Porta, tretji „samo“ 33 dni iz Seville. Vsem pa je skupno to, da so romanje zaključili še z epilogom, s podaljškom do Atlantika, do Muxie in Finisterra. Ti so res najbolj vztrajni izmed vseh, ne popustijo, dokler ne dodajo še pike na mali i.

bar v Liresu, poln peregrinosov

Drugi del poti je bil še lepši kot prvi del. Po nekaj manjših sprehodih po asfaltu se pot povzpne na greben polotoka in nekaj časa teče po grebenu.

pot po grebenu polotoka

smerni kamen ob poti

pot po grebenu

Ko se prične spuščati v dolino na zahodni strani, je do Muxie le še kake 3 kilometre poti. Zadnji kilometer poti poteka ob morski obali. Atlantik močno buči, veter pa piha naravnost iz Amerike. Po mehki mivki prečkam praio (plažo) Lourido.

plaža Lourido malo pred Muxio

Dober kilometer pred Muxio stopim zopet na asfaltno cesto in po njej pridem do mesta. Obala Atlantika je tod videti precej divja. Temu delu obale Španci pravijo Costa del Morte - Obala smrti. Pred stoletji se je razbilo kar precej ladij, ki so jih viharji vrgli v skale.  Zadnja velika nesreča je bila tod pred nekaj leti. Leta 2002 se je v bližini te obale prelomil tanker Prestige in na tisoče ton nafte se je razlilo po španski obali. Ekološko škodo so odpravljali leta in danes k sreči ni več videti kaj dosti sledov o njej. Odličen članek o Muxii je napisala znana slovenska romarka Staša Lepej Bašelj. Bolje kot ona ne znam pisati, zato prepuščam besedo kar njej. Njen prispevek  najdete tukaj --> Romarsko svetišče "na koncu sveta".

Poiskal sem albergue v Muxii, Do njega je bilo treba v kar strm klanec. Odložil sem prtljago na posteljo in se napotil na konec rta. Najprej sem se povzpel na hribček, ki kraljuje nad mestom. od tam je čudovit razgled na mesto in tudi na svetilnik s cerkvico. Potem sem šel do cerkve Sanctuario de Nuestra Senora de la Barca.

Zatem sem poiskal še kamen Pedra da Barca, ki naj bi bil po legendi ostanek čolna, s katerim je Marija prišla na pomoč Santiagu. Okrog njega se je trlo romarjev, zato sem moral počakati par minut, da sem ga lahko poslikal. 

kamen Pedra da Barca - po legendi ostanek čolna Marije

Ni več kam iti, poti na zahod je zmanjkalo. Da bi plaval naprej, pa mi ni. Je voda pač premrzla. Pa tudi kopalk nimam. Grem raje kar nazaj domov.

pogled na Muxio s hriba