3. etapa: Ponte de Olveira - Fisterra, 35 km

24.5.2012, Ponte De Olveira - Fisterra, 35 km, 8 ur hoje, od 6,30 do 14,30 ure, vreme sončno
http://caminodesantiago.consumer.es/etapa-de-olveiroa-a-finisterre

V albergu v kontejnerju v kraju Ponte de Olveira sva prespala samo dva. Drugi je bil kolesar iz Italije, mlajši moški, ki na srečo ni smrčal. Tako, da sem se v redu spočil in zjutraj vstal že ob šesti uri. Počasi sem se pripravil, ob 06.30 uri pa sem krenil na pot.

Tukaj sem dobil zajtrk. Slika je od prejšnjega dne, saj ob tako zgodnji uri Špancev še ni moč videti pokonci.

Kaj kmalu se je pričelo daniti in ko sem ob sedmi uri prišel do bara in alberga Horreos v kraju Olveiroa, je bil že pravi dan. Na vrtu alberga je sedela kopica romarjev in  romark, srebali so jutranjo kavico in  se pripravljali za pot. Pridružil sem se jim in tudi sam spil še drugo današnjo kavico. Do Ceeja bo le malo priložnosti za naslednjo, vsaj če ne greš dol s poti Camina, ne.

bar in albergue v Olveiroi

Takoj po odhodu iz mesteca Olveiroa se prične vzpon pa kamniti potki na hrib, na katerem so vetrne elektrarne. Po hribu navzgor sem dohiteval cele trume peregrinosov, ki so se počasi segrevali za dolgo in naporno etapo.

vzpon proti vetrnicam na grebenu nad Olveiroo

Na vrhu hriba sem v dolini levo opazil reko Xallas, ki tukaj dela lepe brzice.

reka Xallas v dolini na levi

Prva urica do kraja Hospital, kjer je bila včasih bolnica za romarje, je minila kot bi mignil. Danes je sorazmerno lahko romati, ko imamo vrhunsko opremo in so bari ter albergi postavljeni precej na gosto. V srednjem veku ni bilo tako enostavno romati v Komposteljo. Ni bilo bank in bankomatov, ves denar si moral nositi s seboj in tvegal si, da te oropajo, kar se je menda prav pogosto tudi zgodilo. Hrane skorajda ni bilo moč kupiti. Romarji so živeli predvsem od miloščine, ki so jim jo naklonili prebivalci ob romarski poti. Ti pa so bili tudi sami revni, saj Camino pretežno vodi daleč od večjih naselij. Za higieno se v tistih lepih časih niso kaj prida zmenili, zato so bili romarji najbrž ušivi in garjavi, pa tudi veliko bolh je gotovo prispelo v Santiago. Zato ne čudi, da je ob celotni poti Camina kar veliko krajev, ki se imenujejo Hospital in ostanke nekdanjih bolnic za romarje je moč srečati na več mestih.

bar ob cesti v krajhu Hospital, tu je obvezen postanek

V kraju Hospital smo za nekaj sto metrov ponovno prišli na asfaltno cesto. Tik pred barom, kjer je zadnja priložnost za osvežitev pred mestom Cee. Ker sem se počutil v formi, nisem maral izgubljati časa z naslednjo kavico, ampak sem kar oddivjal mimo. Kljub naglici pa sem na vrtu bara opazil kar nekaj tistih, s katerimi smo bili prvi dan tega Camina v istem albergu v Negreiri.

krožišče v Hospitalu, razcep poti za Fisterro in Muxio

Na vrhu klanca v kraju Hospital je krožišče, v katerem se razcepita poti tega Camina. Levo zavije asfaltna cesta proti Fisterri, naravnost gre druga asfaltna cesta proti Muxii. Zavil sem v levo, takoj za menoj je hitela starejša španska gospa, stara kakih 75 let. Sicer resda ni imela nahrbtnika, ker ga je v Olveiroi dala prepeljati posebni službi, katera opravlja to storitev za tiste romarje, ki ne želijo, da bi jih breme motilo pri meditiranju in drugih pomembnih opravilih med potjo. Ampak stara gospa, suha kot kobilica, je mirno sledila mojemu tempu. Ko sem se ustavil, da bi slekel flis, me je celo prehitela za nekaj časa! Kapo dol, gospa. Velikemu številu mnogo mlajših caminerosov ni uspelo to, kar ste pravkar storili.

vrla stara dama šiba pred menoj

Kmalu za tem krožiščem smo zapustili asfaltno cesto in se po lepem kolovozu podali čez planote proti morju. Kar dve uri je trajala ta lepa hoja med cvetočim grmičevjem in manjšimi nasadi evkaliptusov. Nekje na sredi tega sveta sem dohitel Nemko Marion, eno izmed tistih treh, katerim sem dal piškote prejšnji dan v Negreiri. Skupaj sva šla do Ceeja. Vmes sva še slikala drug drugega pri križu Marco de Couto.

križ Marco De Couto

Tik pred Ceejem se na hribu za krajši čas da videti svetilnik na rtu Finisterre. Seveda sva ga oba takoj poslikala. A je še kar daleč do njega, več kot tri ure hoje.

od tega kamna se prvič vidi Atlantik in rt Finisterre s svetilnikom

Okrog 10.30 ure sva prišla v kraj Cee. Ker Marion to jutro še ni zaužila ničesar, je seveda kar planila v prvi bar. Popila je dve veliki kavi z mlekom, še preden sem jaz uspel spiti prvo. Zraven  je grizljala piškote iz svojega nahrbtnika. Plačal sem ji drugo kavo, nato pa sem se poslovil od nje, rekoč, da bi rad drugi del poti prehodil malo hitreje in sam.

zaliv, v katerem je kraj Cee

Do Fisterre mi je preostalo še 12 kilometrov, pa še 3,5 km do svetilnika na rtu Finisterre. Ampak tja bom šel šele potem, ko bom odložil nahrbtnik v albergu. Prvi del poti do kraja Corcubion vodi ob obali in skozi naselje.

Corcubion

Potem se pot dvigne na hrib in preide na drugo stran manjšega polotoka, do drugega zaliva. Mimo manjšega naselja Amarela sem se spet spustil na samo obalo, v kraj Estorde. Ob lepi plaži na levi sem nadaljeval pot po asfaltni cesti do kraja Sardineiro. Po imenu sodeč gre za ribiški kraj in res sem v eni izmed hiš uspel slikati ribiče pri pripravljanju mrež in vrš za nočni lov.

Sardineiro - ribiči pripravljao mreže in vrše

kraj Estorde s prijetnim barom in lepo plažo

Kmalu zatem sem se v enem izmed malih zalivčkov spustil čisto do morja. Malo sem pomočil noge v vodo, a me je hitro minila želja po plavanju. Voda ima morda 17 -18 stopinj, to pa je zame vseeno premalo, da bi tvegal. Pobral sem dve lepi školjki za spomin, pomalical sendvič in šel naprej. Zadnja dva kilometra pot vodi tesno ob morju, mimo prelepe plaže Playa de Langosteira.

pogled proti Fisterri, plaža Langosteira

malo počitka na plaži

Takoj po prihodu v mesto Fisterro me je na ulici že napadel zvodnik. V nemščini je vpil za menoj:"Neue herberge, alles neu. Breakfast included, internet, wifi."  Ko je omenil wifi, sem zastrigel z ušesi. Če želim uporabljati wifi v kakem baru, moram naročati pijačo in hrano. Tu pa je wifi že vključen v ceno, pa še iz postelje ga lahko uporabljam. Nič, kar tu bom ostal. Saj 12 eur ni tako grozno veliko.

nemški albergue Cabo da Vila, na vhodu v Fisterro

V mestnem albergu pa bo itak zopet vrsta. Vsi Nemci obvezno rinejo najprej v mestnega, ker je najcenejši. Šele, ko je tisti poln, se začne iskanje drugega najcenejšega. Tačas bom jaz že na rtu Finisterre.  Tako sem pristal v albergu Cabo da Vila, tik pred mestno hišo in zraven pošte. Receptorka mi je povedala, da sem prvi Slovenec, ki bo prespal pri njih. Odprli so šele prejšnji teden. Dala mi je tudi kodo za odpiranje vhodnih vrat, če bom šel gledat sončni zahod na rt Finisterre in se bom vrnil bolj pozno. Ne vem, morda pa bom res šel gledat, kako se sonce potopi v Atlantski ocean...

Popoldan sem se odpravil v mesto. V mestni  albergue sem šel iskat potrdilo o opravljeni poti.

Potem pa sem še malo kolovratil po mestu. Sami romarji...

glavni trg v Fisterri, zadaj pristanišče

avtobusna postaja v Fisterri, romarji se zbirajo za prvi jutranji avtobus nazaj v Santiago