Ko sem se umestil v albergu in opravil vsakdanje dolžnosti (tuširanje, pranje cunj, dnevnik, shranjevanje slik, polnjenje baterij), sem začutil lakoto. Spravil sem se po klančku navzdol tistih 200 metrov do pristanišča in tam poiskal eno izmed številnih restavracij, ki ponujajo menu del dia. Za bolj svečani zaključek potovanja sem si izbral morsko hrano. Zato sem šel v restavracijo O Pirata, ki ponuja menu z morskimi specialitetami. Naročil sem menu Pirat s tremi krožniki. Prvi krožnik je bila velika solata mixta, zelo dobra, zabeljena s popraženo čebulo. Sledil je drugi krožnik - pulpo a la gallega, prav tako zelo dobra, precej pikantna reč.
Potem sem šel v mestni albergue, kjer podeljujejo potrdila za opravljen Camino Finisterre. Vstopil sem skozi stalno odprta vrata pisarne alberga in se postavil v vrsto kot tretji. Za menoj se je kmalu vsula večja skupina peregrinosov vseh spolov in starosti, da o narodnostih niti ne govorim. In prav v trenutku, ko sta tista dva pred menoj dobila svoji potrdili in sem jaz stegnil roko s svojim credencialom uslužbenki v albergu, se je zgodilo nekaj skrajno čudnega. Nekaj prav presenetljivega, kar si sploh ne znam razložiti. Če bi se to zgodilo Shirley Mac Laine, bi o tem dogodku zagotovo napisala tri knjige, ki bi vse postale bestsellerji. Saj se je njej zgodilo precej manj kot meni, pa je spravila skupaj knjigo, ki je doslej najbolje prodajana uspešnica o Caminu. No, naj že povem, kaj je bilo.
Na levi rami sem začutil rahel dotik. Mislil sem, da se me je dotaknil peregrino, ki je stal v vrsti za menoj in sem se rahlo nejevoljen napol obrnil, da bi videl, kaj hoče. Na moji levi ni bilo nikogar. V tem trenutku mi je možakar, ki je sedel pred menoj, zraven tiste uslužbenke, in jedel špagete, pokazal z roko na svojo ramo in potem pokazal name. Ponovno sem se ozrl na svojo levo ramo. Tam je sedel majhen ptiček in čisto potihem nekaj ščebetal. Očitno je priletel skozi odprta vrata alberga, mimo vseh tistih, ki so stali v vrsti za menoj, pa jih je bilo najmanj osem, če ne deset ali enajst. Potem se je šel usedel k meni na ramo in tam čepel, kot da sva prišla skupaj po potrdilo. Malo sem mu žvižgal, nekaj sem mu tudi govoril, sam ne vem kaj. Ona receptorka je prenehala pisati in nemo gledala, kaj se dogaja. Za menoj je nastal hrup, vsi peregrinosi so komentirali dogodek v raznih jezikih. Jaz pa sem vzel fotoaparat in napravil par slik. Ptiček ni šel nikamor, pridno je poziral! Potem je ena deklica za menoj šla z roko proti njemu, da bi ji zlezel na prst. Ni maral zanjo, prestavil se je z moje leve na mojo desno ramo. Zopet sem ga slikal. In ker mu tista deklica še vedno ni dala miru, je končno zletel z moje rame proti oknu. Potem mu je receptorka odprla okno in odletel je na svobodo. Ne vem, kaj to pomeni, a dogodek je res nenavaden. Slike dokazujejo, da si zgodbe nisem izmislil.
Potrdilo sem končno le dobil in ga odnesel nazaj v albergue. Obenem sem si vzel tudi načrt poti za jutrišnjo etapo do Muxie. Potem sem se odpravil proti svetilniku. Pot gre ves čas pomalem navkreber, a brez nahrbtnika na ramah se mi je zdelo, da kar lebdim nad cesto. Mimogrede sem se znašel pred svetilnikom. Peregrinosov je kar mrgolelo tam okrog. Ni pa bilo toliko avtobusov, kot sem jih videl leta 2010. Očitno se letos še ni začela sezona. Tudi v mestu Fisterra in po plažah je bilo manj ljudi kot septembra. Šel sem malo pod svetilnik in opazil, da romarji letos mnogo manj kurijo stare cunje kot predlani. Le na dveh, treh mestih se je malo kadilo in smrdelo po zažganem tekstilu. Posnel sem še tisto obvezno sliko pri kamnu z oznako 0,0, pri čemer se mi je pridružil še en zlati prinašalec. Pobral sem še dva kamna s konca sveta, da ju ponesem domov za spomin.
Malo sem razmišljal, ali bi ostal na rtu do sončnega zahoda. In gledal sonce, kako izgine v morje na koncu sveta. Ko pa sem pogledal proti zahodu, na ocean, sem videl, da prihajajo megle in da sonca ne bo videti. Zato sem se odločil, da bom sončni zahod na koncu sveta pričakal kdaj drugič. V dvoje po možnosti. Odpravil sem se nazaj proti albergu, po poti pa sem v supermercadu nabavil še eno steklenico sangrie, da malo proslavim obisk najbolj zahodne točke na tej poti.
najbolj južna točka potovanja po Španiji - Madrid z letalom, peš pa Salamanca
najbolj vzhodna točka - Barcelona z letalom, peš pa najbrž Oviedo
najbolj severna točka - La Coruna z avtobusom, peš pa Oviedo
najbolj zahodna točka - rt Finisterre
Ni komentarjev:
Objavite komentar