Camino Finisterre - uvod

 Camino Finisterre

 http://caminodesantiago.consumer.es/los-caminos-de-santiago/epilogo-a-fisterra/
 
Camino Finisterre je eden od najkrajših Caminov in poteka v drugi smeri kot vsi ostali Camini. Prične se namreč v Santiagu di Compostela in vodi proti zahodu, proti obali Atlantskega oceana, do rta Finisterre. V časih, preden je Kolumb (ponovno) odkril Ameriko, je veljalo, da je tam konec sveta (finis terrae). In res je bila  tam najskrajnejša, najbolj zahodna točka znanega sveta za evropske narode. No, Wikipedia pravi drugače, najbolj zahodna točka Evrope je rt Cabo da Roca na Portugalskem, ki je še 16,5 km bolj zahodno. Ampak mislim, da lahko oprostimo predrenesančnim romarjem, da so bili v zmoti, kajti tedaj res še niso imeli Wikipedije.

Camino Finisterre ima pravzaprav dva cilja - mestece Muxio in rt Finisterre. Markirana pot vodi do obeh točk. Na smernih kamnih je vse od Santiaga celo izmenično navedena točna razdalja (v metrih!) do vsake izmed teh dveh točk. Na rtu Finisterre je svetilnik. V navadi je bilo, da vsak romar, ki pride na konec sveta, tam pusti nekaj svojega. Počasi je prišlo v navado, da je vsak romar sežgal eno izmed svojih cunj ali čevlje,  ki jih je nosil na romanju. In ker tam na obali Atlantika običajno pihajo močni vetrovi, je to sežiganje postalo tako učinkovito, da sedaj na celem rtu ni več ničesar, kar bi se še dalo požgati. Le počrnelo grmovje in pepelasto skalovje čakajo na naslednje romarje s podobnimi piromanskimi željami.

V Muxii velja za znamenitost, katero si je treba ogledati, posebno velika skala. Legenda pravi, da je eden od apostolov skušal pokristjaniti lokalne prebivalce. Ker pri tem ni imel posebno velikega uspeha, mu je na pomoč prišla Devica Marija, ki se je pripeljala na lice mesta s kamnitim čolnom. In ostanki tega čolna so sedaj lokalna znamenitost.

Na tej sorazmerno kratki poti je moč pridobiti kar dve potrdili. Prvo si prislužiš, če prehodiš pot iz Santiaga v Fisterro. Pot je dolga dobrih 90 kilometrov. Običajno si jo romarji razdelijo na tri etape. Prvi dan do Negreire (23 km), drugi dan do Olveiroe (33 km) in tretji dan do Fisterre (34 km). Tako je veljalo včasih, ko sta bila na vsej relaciji le dva alberga, eden v Negreiri, drugi v Olveiroi. V zadnjih dveh, treh letih se je vmes pojavila kopica novih privatnih albergov in možno je načrtovati tudi krajše etape.

Drugo potrdilo si prislužiš, če opraviš pot iz Fisterre do Muxie, ki je dolga nekaj preko 30 km. Pogoj je, da vmes svoj credential daš požigosati tudi v Liresu, kraju, ki je na pol pota med obema krajema. Precej ljudi se namreč pripelje iz Santiaga di Compostela v Fisterro ali Muxio z avtobusom na enodnevni izlet, pa bi vseeno radi imeli compostelo.  Domačini pa ljubosumno pazijo, da tega papirja le ne bi povsem razvrednotili.

Nekaj koristnih povezav za načrtovanje poti
Epilog - Eroski - Camino Fisterra
Walk - blog Andreja, Camino Frances 2006 z nadaljevanjem do Fisterre
Staša Lepej, Camino Fisterra 2010
 Organizirano romanje iz Slovenije (Camino Frances ali Fisterra)
 The Camino to Finisterre
 The Confraternity of St. James - vodniki

Ostali moji dnevniki:
 Via de la Plata 2011, 2012
Camino Primitivo 2012
Camino Portuguese - 2012

1.etapa : Santiago de Compostela - Negreira, 23 km

22.5.2012 Santiago de Compostela, od albergua Seminario Menor do alberga v Negreiri, 23 km, vreme oblačno, hoje 5 ur, od 06.30 do 11.30 ure.

http://caminodesantiago.consumer.es/etapa-de-santiago-de-compostela-a-negreira

Spal sem v velikem albergu Seminario Menor v Santiagu de Compostela. Bil sem v spalnici A v drugem nadstropju, v kateri je kakih 30 ležišč. Pri dodelitvi postelje sem imel izredno smolo. Receptor me je razporedil med dva grozna smrčača. Na desni je spala neka starejša, bolj močna ženska, ki je pričela smrčati že ob desetih zvečer. Ob pol dvanajstih se je iz mesta vrnil še levi sosed in čez par minut pričel smrčati še bolj močno od desne sosede. Do jutra sem spal le nekajkrat po par minut. Zato sem vstal že ob 6. uri, znosil stvari v dnevni prostor in se tam pripravil za na pot. Ob 6.30 sem zapustil albergue in se odpravil proti katedrali. Od katedrale sem se s trga Obradoiro spustil navzdol po ulici Rua das Hortas, potem mimo hotela San Lorenzo in mimo manjšega parka navzdol proti staremu mostu. Tam sem prišel iz mesta.

park na robu Santiaga

Še v mraku sem se dvignil skozi gozd v prvo manjše predmestno naselje – Carbaleirra de San Lourenzo in od tam posnel nekaj slik Santiaga. Naslednjih nekaj kilometrov sem se po ozkih asfaltnih potkah prebijal proti Amesu.

fara Ames

Dohitel sem tri Nemce, ki so očitno krenili na pot še bolj zgodaj. V celem dnevu sem srečal tudi pet ali šest romarjev, ki so hodili v nasprotni smeri, torej so se že vračali iz Fisterre. Spustil sem se po klancu v kraj Carballal in se takoj zopet dvignil na naslednji hrib. Pa spet manjši vzpon na sedlo Alto do Vento in strm spust v večji kraj – Ventoso. V Ventosi sem končno prilezel iz gozda in ob glavni cesti opazil odprt bar. Odložil sem nahrbtnik na terasi in šel noter. Spil sem kavico in v časopisu poiskal rezultat včerajšnjega dvoboja med Nadalom in Djokovićem. Zmagal je Španec.

rimski most v Aquapesadi

Ko sem prišel do mesta Aguapesada, sem se najprej ustavil pri majhnem mostu, ki stoji tam še iz časov Rimljanov. Je zelo lepo ohranjen, ni pa več v rabi, čezenj ne vodi nobena pot. Takoj za Augapesado sledi dolg in strm vzpon na hrib, skozi gozd evkaliptusov. Ponekod je pot tlakovana, da je ne bi razdrli hudourniki, ki vsake toliko prečkajo pot. Kmalu mi curlja iz nosa in tudi z vrha nosa mi teče, od tam polzijo kaplje potu.

Po dobrih dveh kilometrih napornega vzpona Camino doseže asfaltno cesto in do vrha klanca je potrebno dober kilometer opraviti še po njej. Na vrhu klanca Alto do Mar de Ovellas zapustim župnijo Ames in vstopim v župnijo Tramonte. Sledi zelo dolg in zelo blag spust po asfaltni cesti, skozi vasi Carballo, Burgueiros, Reina in Ponte de Maceira.

Ponte de Maceira

V kraju Ponte de Maceira je odlično ohranjen rimski most čez reko Rio Tambre. Ob reki je nekaj ribičev namakalo trnke. Poslikal sem most, potem pa naprej proti Barci.

kraja Barca, malo pred Negreiro

Od Barce je le še slabe pol ure hoda navkreber do vasice A Chancele in bil sem že pri prvih hišah Negreire. Neverjetno, kako hitro je minila današnja pot.

glavna ulica v Negreiri

Ob cesti sem na reklamnih tablah opazil, da ima privatni albergue San Jose tudi kuhinjo in wifi. Ker mi iz nosa še vedno močno curlja, bi rad nabavil limone in med ter popoldan preživel pri pitju vročega čaja z medom. Že ob 11.30 uri sem potrkal na vrata alberga. Pa sem nazadnje le opazil majhen listič, da je zaradi čiščenja recepcija alberga zaprta do 12. ure. Nič, grem v bar čez cesto počakat, da odprejo. Potem pa na popoldansko čajanko. Med čakanjem sem  si premislil. Ker sem medtem prišel do mestnega alberga, bom ostal kar v njem. Bom imel naslednje jutro bliže za pričetek poti. Za wifi pa bom že našel kak bar.

2. etapa: Negreira - Ponte de Olveira, 31 km

23.5.2012, Negreira - Ponte de Olveira, 31,4 km, hoje 7 ur in pol, od 06.30 do 14. ure, vreme sončno, toplo

http://caminodesantiago.consumer.es/etapa-de-negreira-a-olveiroa

V mestnem albergu v Negreiri je 20 postelj in v noči, ko sem bil tam, so bile zasedene vse. Mestni albergue je že izven mesta. (kot je to kar pogosto na vseh caminih)  Treba je iti skozi mestna vrata, mimo znamenitega spomenika emigrantu, katerega otrok vleče nazaj domov, preko mostu in še kakih 300 metrov po levi cesti.

spomenik ekonomskim emigrantom z začetka 20.stoletja

Pa si tam.  Zbrala se nas je kar pisana druščina. Tri Nemke srednjih let in še posebej dva starejša Nemca, trije Čehi, štirje Italijani, moški z dvema ženskama iz Južne Afrike, Brazilec, dva Francoza, en Japonec in en predstavnik Slovenije. Popoldan smo vsi hiteli v mesto in se z vrečkami vračali iz Gadisa (španska varianta Mercatorja). Sledilo je kuhanje špagetov na 101 način. Ker sem nekje staknil močan nahod, sem si  skuhal liter čaja, vanj stisnil dve limoni in zlil še četrt kile medu. Ko sem to spravil vase, sem šel pod odejo. Še prej sem si v nosnici natlačil nekaj soli. Od strokovnjakov sem namreč slišal, da to pomaga proti nahodu.  In res, do jutra sem se spotil in nahod je skoraj minil. Ni se še popolnoma zmračilo, ko je bila ura že 22. Vsi romarji so se pridno zavlekli v svoje spalke in v albergu je zavladal nočni mir, če ne upoštevamo občasnega snoringa in roncasa (smrčanja).

Zjutraj pa nisem mogel verjeti svojim očem. Prvi romar je vstal ob petih zjutraj, pobral svoj že sinoči spakiran nahrbtnik in izginil v jutranjem mraku. Tudi velika večina ostalih je storila enako. Ob pol šestih smo v albergu ostali le še Japonec, tri nemške dame in jaz! Še dvakrat sem se obrnil v postelji, ob šesti uri je bilo tudi meni dovolj poležavanja. Zmetal sem cunje v nahrbtnik in si skuhal kavo. Na štedilniku sem pogrel liter mleka, vanj vrgel štiri vrečke Nescafeja in iz nahrbtnika privlekel dve vrečki sladkorja (Ko naročiš cafe con leche, dobiš zraven dve vrečki sladkorja. Enega porabim, drugega spravim). Pol kofeta sem spil, pol sem ga pustil Nemkam, kii so prav tedaj krmežljavo pritavale v kuhinjo. Pa na pot.

start etape zgodaj zjutraj

Prvi dve uri je bila pot krasna. V jutranjem mraku sem se počasi vzpenjal skozi gozd, ki se je pravkar dramil.

gozd v ranem jutru

Ptički so rogovilili na vso moč in si pripovedovali, kaj so sanjali. Petelini so pričeli z budnicami in redki psi so me le postrani gledali, za lajanje je bilo še prezgodaj. Prvih devet kilometrov pot poteka pretežno skozi gozd. Sicer sem dvakrat ali trikrat prečkal manjša naselja - Zas, Camino Real, A Pena,  vendar je pot v tem delu zelo primerna za jutranje meditacije.

Od kraja Cornovo naprej pa je pot vse do cilje pretežno vodila po asfaltnih cestah. Nič kaj prijetno za podplate, ki te po 30 km trdega asfalta že kar pošteno pečejo.

dohitevam prve romarje, ki so krenili bolj zgodaj

Prvi strmi klanec, ki  je sledil kraju Cornovo, me je pošteno ogrel. Od Negreire sem se dvignil že dobrih 200 višinskih metrov. Sledil je precej strm spust v kraj Vilaserio. Tam je dober bar, levo ob poti. In na vrtu bara je v jutranjem soncu martinčkala dobra polovica tistih, ki so albergue zapustili pred menoj. Naročil sem čaj z mielom in še preden sem ga popil, so prispele še tri Nemke in Japonec. Pa je bil skoraj ves sinočnji sestav zopet skupaj. 

"martinčki" pred barom v Vilaseriu

Sledile so dolge asfaltne ravnine, le redko prekinjene s krajšimi odseki skozi evkaliptove gozdove. Cesta se je vila malo navzgor in malo navzdol, skozi kraje Cornado, Rio in Santa Marina. Tam sem začutil, da sonce že kar pripeka, zato sem poiskal že skoraj pozabljeno kremo za zaščito pred soncem in se obilno namazal. Predvsem po vratu in levi roki, kajti sonce je bilo za menoj in rahlo na levi, vsaj večino časa. Strm vzpon na hrib z vetrnicami pri vasi Bon Xesus sem le s težavo še zmogel. Vmes sem namreč popil že vso oranžado, kolikor sem je imel s seboj. In čutil sem še malo slabosti od nahoda prejšnjega dne.

Z vrha tega hriba se že lepo vidi umetno jezero (zajetje) na reki Xallas, Embalse de Fervenza. Napravil sem celo kopico fotk, pokrajina tukaj je res slikovita.

Embalse de Fervenza

Sledil je spust skoraj do obale jezera, nato pa naprej. Ko sem prestopil mejo občine Dumbria, sem bil na mostu čez reko Xallas. In takoj za mostom odrešitev. Tam je restavracija, bar in albergue. Podjetni lastnik bara je nabavil kontejner, vanj zmontiral 10 postelj, 2 tuš kabini in dva wc-ja, pa je nastal albergue. Ker ima v baru tudi wifi, menu del dia pa je po 8 evrov, sem sklenil kar ostati. Bom jutri nadoknadil tista dva kilometra, ki sta mi danes zmanjkala do planiranega cilja, do Olveiroe.

albergue v kontejnerju pred Olveiro, takoj za mostom preko Xallasa

Kolikor se spomnim Olveiroe, tam ni trgovin, ni bara, samo ena prav draga restavracija. Kolikor vidim po reklamnih obvestilih, ki visijo po kandelabrih ob cesti, je tisti lastnik restavracije sedaj odprl tudi albergue z nadebudnim imenom Horreos (koruznjak - ena od galicijskih posebnosti, podobno kot naš kozolec). Bom že jutri pogledal, kako je sedaj v tej presneti Olveiroi. Od leta 2010 se je spomnim po najhujšem smrčaču, kar sem jih kdaj imel priložnost slišati (pa jih ni bilo tako malo). In še na tleh sem moral spati takrat. Letos mi ne bo treba...

horreosi (koruznjaki) so ena izmed značilnosti Galicije

3. etapa: Ponte de Olveira - Fisterra, 35 km

24.5.2012, Ponte De Olveira - Fisterra, 35 km, 8 ur hoje, od 6,30 do 14,30 ure, vreme sončno
http://caminodesantiago.consumer.es/etapa-de-olveiroa-a-finisterre

V albergu v kontejnerju v kraju Ponte de Olveira sva prespala samo dva. Drugi je bil kolesar iz Italije, mlajši moški, ki na srečo ni smrčal. Tako, da sem se v redu spočil in zjutraj vstal že ob šesti uri. Počasi sem se pripravil, ob 06.30 uri pa sem krenil na pot.

Tukaj sem dobil zajtrk. Slika je od prejšnjega dne, saj ob tako zgodnji uri Špancev še ni moč videti pokonci.

Kaj kmalu se je pričelo daniti in ko sem ob sedmi uri prišel do bara in alberga Horreos v kraju Olveiroa, je bil že pravi dan. Na vrtu alberga je sedela kopica romarjev in  romark, srebali so jutranjo kavico in  se pripravljali za pot. Pridružil sem se jim in tudi sam spil še drugo današnjo kavico. Do Ceeja bo le malo priložnosti za naslednjo, vsaj če ne greš dol s poti Camina, ne.

bar in albergue v Olveiroi

Takoj po odhodu iz mesteca Olveiroa se prične vzpon pa kamniti potki na hrib, na katerem so vetrne elektrarne. Po hribu navzgor sem dohiteval cele trume peregrinosov, ki so se počasi segrevali za dolgo in naporno etapo.

vzpon proti vetrnicam na grebenu nad Olveiroo

Na vrhu hriba sem v dolini levo opazil reko Xallas, ki tukaj dela lepe brzice.

reka Xallas v dolini na levi

Prva urica do kraja Hospital, kjer je bila včasih bolnica za romarje, je minila kot bi mignil. Danes je sorazmerno lahko romati, ko imamo vrhunsko opremo in so bari ter albergi postavljeni precej na gosto. V srednjem veku ni bilo tako enostavno romati v Komposteljo. Ni bilo bank in bankomatov, ves denar si moral nositi s seboj in tvegal si, da te oropajo, kar se je menda prav pogosto tudi zgodilo. Hrane skorajda ni bilo moč kupiti. Romarji so živeli predvsem od miloščine, ki so jim jo naklonili prebivalci ob romarski poti. Ti pa so bili tudi sami revni, saj Camino pretežno vodi daleč od večjih naselij. Za higieno se v tistih lepih časih niso kaj prida zmenili, zato so bili romarji najbrž ušivi in garjavi, pa tudi veliko bolh je gotovo prispelo v Santiago. Zato ne čudi, da je ob celotni poti Camina kar veliko krajev, ki se imenujejo Hospital in ostanke nekdanjih bolnic za romarje je moč srečati na več mestih.

bar ob cesti v krajhu Hospital, tu je obvezen postanek

V kraju Hospital smo za nekaj sto metrov ponovno prišli na asfaltno cesto. Tik pred barom, kjer je zadnja priložnost za osvežitev pred mestom Cee. Ker sem se počutil v formi, nisem maral izgubljati časa z naslednjo kavico, ampak sem kar oddivjal mimo. Kljub naglici pa sem na vrtu bara opazil kar nekaj tistih, s katerimi smo bili prvi dan tega Camina v istem albergu v Negreiri.

krožišče v Hospitalu, razcep poti za Fisterro in Muxio

Na vrhu klanca v kraju Hospital je krožišče, v katerem se razcepita poti tega Camina. Levo zavije asfaltna cesta proti Fisterri, naravnost gre druga asfaltna cesta proti Muxii. Zavil sem v levo, takoj za menoj je hitela starejša španska gospa, stara kakih 75 let. Sicer resda ni imela nahrbtnika, ker ga je v Olveiroi dala prepeljati posebni službi, katera opravlja to storitev za tiste romarje, ki ne želijo, da bi jih breme motilo pri meditiranju in drugih pomembnih opravilih med potjo. Ampak stara gospa, suha kot kobilica, je mirno sledila mojemu tempu. Ko sem se ustavil, da bi slekel flis, me je celo prehitela za nekaj časa! Kapo dol, gospa. Velikemu številu mnogo mlajših caminerosov ni uspelo to, kar ste pravkar storili.

vrla stara dama šiba pred menoj

Kmalu za tem krožiščem smo zapustili asfaltno cesto in se po lepem kolovozu podali čez planote proti morju. Kar dve uri je trajala ta lepa hoja med cvetočim grmičevjem in manjšimi nasadi evkaliptusov. Nekje na sredi tega sveta sem dohitel Nemko Marion, eno izmed tistih treh, katerim sem dal piškote prejšnji dan v Negreiri. Skupaj sva šla do Ceeja. Vmes sva še slikala drug drugega pri križu Marco de Couto.

križ Marco De Couto

Tik pred Ceejem se na hribu za krajši čas da videti svetilnik na rtu Finisterre. Seveda sva ga oba takoj poslikala. A je še kar daleč do njega, več kot tri ure hoje.

od tega kamna se prvič vidi Atlantik in rt Finisterre s svetilnikom

Okrog 10.30 ure sva prišla v kraj Cee. Ker Marion to jutro še ni zaužila ničesar, je seveda kar planila v prvi bar. Popila je dve veliki kavi z mlekom, še preden sem jaz uspel spiti prvo. Zraven  je grizljala piškote iz svojega nahrbtnika. Plačal sem ji drugo kavo, nato pa sem se poslovil od nje, rekoč, da bi rad drugi del poti prehodil malo hitreje in sam.

zaliv, v katerem je kraj Cee

Do Fisterre mi je preostalo še 12 kilometrov, pa še 3,5 km do svetilnika na rtu Finisterre. Ampak tja bom šel šele potem, ko bom odložil nahrbtnik v albergu. Prvi del poti do kraja Corcubion vodi ob obali in skozi naselje.

Corcubion

Potem se pot dvigne na hrib in preide na drugo stran manjšega polotoka, do drugega zaliva. Mimo manjšega naselja Amarela sem se spet spustil na samo obalo, v kraj Estorde. Ob lepi plaži na levi sem nadaljeval pot po asfaltni cesti do kraja Sardineiro. Po imenu sodeč gre za ribiški kraj in res sem v eni izmed hiš uspel slikati ribiče pri pripravljanju mrež in vrš za nočni lov.

Sardineiro - ribiči pripravljao mreže in vrše

kraj Estorde s prijetnim barom in lepo plažo

Kmalu zatem sem se v enem izmed malih zalivčkov spustil čisto do morja. Malo sem pomočil noge v vodo, a me je hitro minila želja po plavanju. Voda ima morda 17 -18 stopinj, to pa je zame vseeno premalo, da bi tvegal. Pobral sem dve lepi školjki za spomin, pomalical sendvič in šel naprej. Zadnja dva kilometra pot vodi tesno ob morju, mimo prelepe plaže Playa de Langosteira.

pogled proti Fisterri, plaža Langosteira

malo počitka na plaži

Takoj po prihodu v mesto Fisterro me je na ulici že napadel zvodnik. V nemščini je vpil za menoj:"Neue herberge, alles neu. Breakfast included, internet, wifi."  Ko je omenil wifi, sem zastrigel z ušesi. Če želim uporabljati wifi v kakem baru, moram naročati pijačo in hrano. Tu pa je wifi že vključen v ceno, pa še iz postelje ga lahko uporabljam. Nič, kar tu bom ostal. Saj 12 eur ni tako grozno veliko.

nemški albergue Cabo da Vila, na vhodu v Fisterro

V mestnem albergu pa bo itak zopet vrsta. Vsi Nemci obvezno rinejo najprej v mestnega, ker je najcenejši. Šele, ko je tisti poln, se začne iskanje drugega najcenejšega. Tačas bom jaz že na rtu Finisterre.  Tako sem pristal v albergu Cabo da Vila, tik pred mestno hišo in zraven pošte. Receptorka mi je povedala, da sem prvi Slovenec, ki bo prespal pri njih. Odprli so šele prejšnji teden. Dala mi je tudi kodo za odpiranje vhodnih vrat, če bom šel gledat sončni zahod na rt Finisterre in se bom vrnil bolj pozno. Ne vem, morda pa bom res šel gledat, kako se sonce potopi v Atlantski ocean...

Popoldan sem se odpravil v mesto. V mestni  albergue sem šel iskat potrdilo o opravljeni poti.

Potem pa sem še malo kolovratil po mestu. Sami romarji...

glavni trg v Fisterri, zadaj pristanišče

avtobusna postaja v Fisterri, romarji se zbirajo za prvi jutranji avtobus nazaj v Santiago

4.etapa: Fisterra - rt Finisterre in nazaj, 7 km

24.5.2012, sprehod od Fisterre do svetilnika na rtu  Finisterre, 3,5 km, trajanje 3 ure, brez nahrbtnika

Ko sem se umestil v albergu in opravil vsakdanje dolžnosti (tuširanje, pranje cunj, dnevnik, shranjevanje slik, polnjenje baterij), sem začutil lakoto. Spravil sem se po klančku navzdol tistih 200 metrov do pristanišča in tam poiskal eno izmed številnih restavracij, ki ponujajo menu del dia. Za bolj svečani zaključek potovanja sem si izbral morsko hrano. Zato sem šel v restavracijo O Pirata, ki ponuja menu z morskimi specialitetami. Naročil sem menu Pirat s tremi krožniki. Prvi krožnik je bila velika solata mixta, zelo dobra, zabeljena s popraženo čebulo. Sledil je drugi krožnik - pulpo a la gallega, prav tako zelo dobra, precej pikantna reč.

Zraven je prav prijal kozarec rdečega. Za tretjo jed sem dobil eno škarpino in še eno ribo neznanega imena, morda je bila dorada (orada). Pa krompirček zraven in še dva kozarca vina. Za poobedek še sladico in kavo z mlekom. Pa je bilo 15 evrov pospravljenih z mize, jaz pa sit ko boben.  

Potem sem šel v mestni albergue, kjer podeljujejo potrdila za opravljen Camino Finisterre. Vstopil sem skozi stalno odprta vrata pisarne alberga in se postavil v vrsto kot tretji. Za menoj se je kmalu vsula večja skupina peregrinosov vseh spolov in starosti, da o narodnostih niti ne govorim. In prav v trenutku, ko sta tista dva pred menoj dobila svoji potrdili in sem jaz stegnil roko s svojim credencialom uslužbenki v albergu, se je zgodilo nekaj skrajno čudnega. Nekaj prav presenetljivega, kar si sploh ne znam razložiti. Če bi se to zgodilo Shirley Mac Laine, bi o tem dogodku zagotovo napisala tri knjige, ki bi vse postale bestsellerji. Saj se je njej zgodilo precej manj kot meni, pa je spravila skupaj knjigo, ki je doslej najbolje prodajana uspešnica o Caminu. No, naj že povem, kaj je bilo.

Na levi rami sem začutil rahel dotik. Mislil sem, da se me je dotaknil peregrino, ki je stal v vrsti za menoj in sem se rahlo nejevoljen napol obrnil, da bi videl, kaj hoče. Na moji levi ni bilo nikogar. V tem trenutku mi je možakar, ki je sedel pred menoj, zraven tiste uslužbenke, in jedel špagete, pokazal z roko na svojo ramo in potem pokazal name. Ponovno sem se ozrl na svojo levo ramo. Tam je sedel majhen ptiček in čisto potihem nekaj ščebetal. Očitno je priletel skozi odprta vrata alberga, mimo vseh tistih, ki so stali v vrsti za menoj, pa jih je bilo najmanj osem,  če ne deset ali enajst. Potem se je šel usedel k meni na ramo in tam čepel, kot da sva prišla skupaj po potrdilo. Malo sem mu žvižgal, nekaj sem mu tudi govoril, sam ne vem kaj. Ona receptorka je prenehala pisati in nemo gledala, kaj se dogaja. Za menoj je nastal hrup, vsi peregrinosi so komentirali dogodek v raznih jezikih. Jaz pa sem vzel fotoaparat in napravil par slik. Ptiček ni šel nikamor, pridno je poziral! Potem je ena deklica za menoj šla z roko proti njemu, da bi ji zlezel na prst. Ni maral zanjo, prestavil se je z moje leve na mojo desno ramo. Zopet sem ga slikal. In ker mu tista deklica še vedno ni dala miru, je končno zletel z moje rame proti oknu. Potem mu je receptorka odprla okno in odletel je na svobodo. Ne vem, kaj to pomeni, a dogodek je res nenavaden. Slike dokazujejo, da si zgodbe nisem izmislil.

Potrdilo sem končno le dobil in ga odnesel nazaj v albergue. Obenem sem si vzel tudi načrt poti za jutrišnjo etapo do Muxie. Potem sem se odpravil proti svetilniku. Pot gre ves čas pomalem navkreber, a brez nahrbtnika na ramah se mi je zdelo, da kar lebdim nad cesto. Mimogrede sem se znašel pred svetilnikom. Peregrinosov je kar mrgolelo tam okrog. Ni pa bilo toliko avtobusov, kot sem jih videl leta 2010. Očitno se letos še ni začela sezona. Tudi v mestu Fisterra in po plažah je bilo manj ljudi kot septembra. Šel sem malo pod svetilnik in opazil, da romarji letos mnogo manj kurijo stare cunje kot predlani.  Le na dveh, treh mestih se je malo kadilo in smrdelo po zažganem tekstilu. Posnel sem še tisto obvezno sliko pri kamnu z oznako 0,0, pri čemer se mi je pridružil še en zlati prinašalec. Pobral sem še dva kamna s konca sveta, da ju ponesem domov za spomin.

Malo sem razmišljal, ali bi ostal na rtu do sončnega zahoda. In gledal sonce, kako izgine v morje na koncu sveta. Ko pa sem pogledal proti zahodu, na ocean, sem videl, da prihajajo megle in da sonca ne bo videti. Zato sem se odločil, da bom sončni zahod na koncu sveta pričakal kdaj drugič. V dvoje po možnosti. Odpravil sem se nazaj proti albergu, po poti pa sem v supermercadu nabavil še eno steklenico sangrie, da malo proslavim obisk najbolj zahodne točke na tej poti.

najbolj južna točka potovanja po Španiji - Madrid z letalom, peš pa Salamanca
najbolj vzhodna točka - Barcelona z letalom, peš pa najbrž Oviedo
najbolj severna točka - La Coruna z avtobusom, peš pa Oviedo
najbolj zahodna točka - rt Finisterre

5.etapa : Fisterra – Muxia, 31,5 km

25.5.2012 Fisterra – Muxia, 31,5 km, vreme oblačno, hoje 6,45 ure, od 07.45 do 14.30 ure.

Zajtrk v albergu v Fisterri je res upravičil pričakovanja. Kava z mlekom, čaj, kakav, pomarančni sok, marmelada in margarina, maslo in med. Kruh, toast, piškoti. Izkazalo se je, da je ta albergue cenovno kar ugoden. Ob 7.30 sem bil pripravljen za odhod. Potem pa sem receptorko vprašal, kod vodi pot za Muxio. To me je zamudilo za kake četrt ure. Najprej mi je podrobno razložila, kod naj grem. Po špansko in prav hitro je govorila. Ko je opazila, da jo samo čudno gledam, je vzela papir in narisala. Potem je spet 10 minut govorila. Začela je malo bolj počasi, a kmalu je spet dosegla svojo običajno hitrost. Nekaj je omenjala hotel Arenal. To sem si zapomnil. Potem sem skrajšal njen govor in jo vprašal, čez približno koliko metrov naj zavijem v levo na tisto cesto proti Muxii. Porabila je še 5 minut in mi nekako dopovedala, da je to čisto blizu, že čez 100 metrov. Zahvalil sem se ji za podrobne informacije, rekel, da nimam časa, da bi ostal še na kosilu in zbežal, preden je lahko kaj odgovorila.

hotel Arenal, za njim se zavije v levo

Čez 100 metrov sem skušal prvič zaviti v levo. Ni šlo, slepa ulica. Čez 200 metrov sem drugič zavil v levo. Ni bilo prav, prvi mimoidoči mi je pokazal, naj grem naprej. Čez 300 metrov sem poskusil tretjič. Saj sem vedel, da ni prav, a rekla je – 100 metrov. No, čez kakih 600 metrov sem prišel do hotela Arenal in spomnil sem se, da na moji skici piše, da je treba zaviti v levo pri tem hotelu. Zavil sem – in bilo je prav. Tam so se pričele markacije za Muxio. Očitno ženske uporabljajo drugačne metre kot moški …

Prva dva kilometra sem hodil po asfaltu, skoraj vzporedno s cesto, ki vodi iz Fisterre nazaj proti Corcubionu. Potem pa je pot pri vasi San Martino zavila bolj proti zahodu in krenila v hrib. Pričel se je najlepši del današnje poti. Hoja v jutranjem hladu v senci evkaliptusov, idilične potke, petje ptičkov. Res lepo jutro. Dvakrat ali trikrat sem se toliko približal obali Atlantika, da sem napravil kak posnetek.

Ves preostali del poti sem bil v gozdu, vendar sem lahko vonjal slani zrak oceana. Po dveh urah hoje sem pričel srečevati peregrinose, ki so prihajali iz nasprotne smeri, iz Muxie proti Fisterri. Dobil sem občutek, da jih več gre prej v Muxio in potem v Fisterro kot pa obratno. Ni pa nekega pravila, kako to pot opraviti.

pot gre nekaj časa navkreber v redki gozd

plaža Rostro na atlantski obali

romarju pred menoj gredo proti Liresu

Po treh urah hoje sem bil na polovici poti, v Liresu. Tam je bar, kjer je potrebno pobrati žig v credential, drugače ti lahko v Muxii odrečejo potrdilo. Vzel sem žig in zraven še kavico z mlekom. V baru je bilo na desetine romarjev. Najbrž je polovica od njih prišla iz Fisterre, druga polovica pa iz Muxie. Nikomur se nikamor ni mudilo, za vse je bil to zadnji dan hoje za dolgo, dolgo časa. Nekateri so prišli iz Valencije, po 45 dneh, drugi so potrebovali 35 dni iz St. Jean Pied de Porta, tretji „samo“ 33 dni iz Seville. Vsem pa je skupno to, da so romanje zaključili še z epilogom, s podaljškom do Atlantika, do Muxie in Finisterra. Ti so res najbolj vztrajni izmed vseh, ne popustijo, dokler ne dodajo še pike na mali i.

bar v Liresu, poln peregrinosov

Drugi del poti je bil še lepši kot prvi del. Po nekaj manjših sprehodih po asfaltu se pot povzpne na greben polotoka in nekaj časa teče po grebenu.

pot po grebenu polotoka

smerni kamen ob poti

pot po grebenu

Ko se prične spuščati v dolino na zahodni strani, je do Muxie le še kake 3 kilometre poti. Zadnji kilometer poti poteka ob morski obali. Atlantik močno buči, veter pa piha naravnost iz Amerike. Po mehki mivki prečkam praio (plažo) Lourido.

plaža Lourido malo pred Muxio

Dober kilometer pred Muxio stopim zopet na asfaltno cesto in po njej pridem do mesta. Obala Atlantika je tod videti precej divja. Temu delu obale Španci pravijo Costa del Morte - Obala smrti. Pred stoletji se je razbilo kar precej ladij, ki so jih viharji vrgli v skale.  Zadnja velika nesreča je bila tod pred nekaj leti. Leta 2002 se je v bližini te obale prelomil tanker Prestige in na tisoče ton nafte se je razlilo po španski obali. Ekološko škodo so odpravljali leta in danes k sreči ni več videti kaj dosti sledov o njej. Odličen članek o Muxii je napisala znana slovenska romarka Staša Lepej Bašelj. Bolje kot ona ne znam pisati, zato prepuščam besedo kar njej. Njen prispevek  najdete tukaj --> Romarsko svetišče "na koncu sveta".

Poiskal sem albergue v Muxii, Do njega je bilo treba v kar strm klanec. Odložil sem prtljago na posteljo in se napotil na konec rta. Najprej sem se povzpel na hribček, ki kraljuje nad mestom. od tam je čudovit razgled na mesto in tudi na svetilnik s cerkvico. Potem sem šel do cerkve Sanctuario de Nuestra Senora de la Barca.

Zatem sem poiskal še kamen Pedra da Barca, ki naj bi bil po legendi ostanek čolna, s katerim je Marija prišla na pomoč Santiagu. Okrog njega se je trlo romarjev, zato sem moral počakati par minut, da sem ga lahko poslikal. 

kamen Pedra da Barca - po legendi ostanek čolna Marije

Ni več kam iti, poti na zahod je zmanjkalo. Da bi plaval naprej, pa mi ni. Je voda pač premrzla. Pa tudi kopalk nimam. Grem raje kar nazaj domov.

pogled na Muxio s hriba