2. etapa: Negreira - Ponte de Olveira, 31 km

23.5.2012, Negreira - Ponte de Olveira, 31,4 km, hoje 7 ur in pol, od 06.30 do 14. ure, vreme sončno, toplo

http://caminodesantiago.consumer.es/etapa-de-negreira-a-olveiroa

V mestnem albergu v Negreiri je 20 postelj in v noči, ko sem bil tam, so bile zasedene vse. Mestni albergue je že izven mesta. (kot je to kar pogosto na vseh caminih)  Treba je iti skozi mestna vrata, mimo znamenitega spomenika emigrantu, katerega otrok vleče nazaj domov, preko mostu in še kakih 300 metrov po levi cesti.

spomenik ekonomskim emigrantom z začetka 20.stoletja

Pa si tam.  Zbrala se nas je kar pisana druščina. Tri Nemke srednjih let in še posebej dva starejša Nemca, trije Čehi, štirje Italijani, moški z dvema ženskama iz Južne Afrike, Brazilec, dva Francoza, en Japonec in en predstavnik Slovenije. Popoldan smo vsi hiteli v mesto in se z vrečkami vračali iz Gadisa (španska varianta Mercatorja). Sledilo je kuhanje špagetov na 101 način. Ker sem nekje staknil močan nahod, sem si  skuhal liter čaja, vanj stisnil dve limoni in zlil še četrt kile medu. Ko sem to spravil vase, sem šel pod odejo. Še prej sem si v nosnici natlačil nekaj soli. Od strokovnjakov sem namreč slišal, da to pomaga proti nahodu.  In res, do jutra sem se spotil in nahod je skoraj minil. Ni se še popolnoma zmračilo, ko je bila ura že 22. Vsi romarji so se pridno zavlekli v svoje spalke in v albergu je zavladal nočni mir, če ne upoštevamo občasnega snoringa in roncasa (smrčanja).

Zjutraj pa nisem mogel verjeti svojim očem. Prvi romar je vstal ob petih zjutraj, pobral svoj že sinoči spakiran nahrbtnik in izginil v jutranjem mraku. Tudi velika večina ostalih je storila enako. Ob pol šestih smo v albergu ostali le še Japonec, tri nemške dame in jaz! Še dvakrat sem se obrnil v postelji, ob šesti uri je bilo tudi meni dovolj poležavanja. Zmetal sem cunje v nahrbtnik in si skuhal kavo. Na štedilniku sem pogrel liter mleka, vanj vrgel štiri vrečke Nescafeja in iz nahrbtnika privlekel dve vrečki sladkorja (Ko naročiš cafe con leche, dobiš zraven dve vrečki sladkorja. Enega porabim, drugega spravim). Pol kofeta sem spil, pol sem ga pustil Nemkam, kii so prav tedaj krmežljavo pritavale v kuhinjo. Pa na pot.

start etape zgodaj zjutraj

Prvi dve uri je bila pot krasna. V jutranjem mraku sem se počasi vzpenjal skozi gozd, ki se je pravkar dramil.

gozd v ranem jutru

Ptički so rogovilili na vso moč in si pripovedovali, kaj so sanjali. Petelini so pričeli z budnicami in redki psi so me le postrani gledali, za lajanje je bilo še prezgodaj. Prvih devet kilometrov pot poteka pretežno skozi gozd. Sicer sem dvakrat ali trikrat prečkal manjša naselja - Zas, Camino Real, A Pena,  vendar je pot v tem delu zelo primerna za jutranje meditacije.

Od kraja Cornovo naprej pa je pot vse do cilje pretežno vodila po asfaltnih cestah. Nič kaj prijetno za podplate, ki te po 30 km trdega asfalta že kar pošteno pečejo.

dohitevam prve romarje, ki so krenili bolj zgodaj

Prvi strmi klanec, ki  je sledil kraju Cornovo, me je pošteno ogrel. Od Negreire sem se dvignil že dobrih 200 višinskih metrov. Sledil je precej strm spust v kraj Vilaserio. Tam je dober bar, levo ob poti. In na vrtu bara je v jutranjem soncu martinčkala dobra polovica tistih, ki so albergue zapustili pred menoj. Naročil sem čaj z mielom in še preden sem ga popil, so prispele še tri Nemke in Japonec. Pa je bil skoraj ves sinočnji sestav zopet skupaj. 

"martinčki" pred barom v Vilaseriu

Sledile so dolge asfaltne ravnine, le redko prekinjene s krajšimi odseki skozi evkaliptove gozdove. Cesta se je vila malo navzgor in malo navzdol, skozi kraje Cornado, Rio in Santa Marina. Tam sem začutil, da sonce že kar pripeka, zato sem poiskal že skoraj pozabljeno kremo za zaščito pred soncem in se obilno namazal. Predvsem po vratu in levi roki, kajti sonce je bilo za menoj in rahlo na levi, vsaj večino časa. Strm vzpon na hrib z vetrnicami pri vasi Bon Xesus sem le s težavo še zmogel. Vmes sem namreč popil že vso oranžado, kolikor sem je imel s seboj. In čutil sem še malo slabosti od nahoda prejšnjega dne.

Z vrha tega hriba se že lepo vidi umetno jezero (zajetje) na reki Xallas, Embalse de Fervenza. Napravil sem celo kopico fotk, pokrajina tukaj je res slikovita.

Embalse de Fervenza

Sledil je spust skoraj do obale jezera, nato pa naprej. Ko sem prestopil mejo občine Dumbria, sem bil na mostu čez reko Xallas. In takoj za mostom odrešitev. Tam je restavracija, bar in albergue. Podjetni lastnik bara je nabavil kontejner, vanj zmontiral 10 postelj, 2 tuš kabini in dva wc-ja, pa je nastal albergue. Ker ima v baru tudi wifi, menu del dia pa je po 8 evrov, sem sklenil kar ostati. Bom jutri nadoknadil tista dva kilometra, ki sta mi danes zmanjkala do planiranega cilja, do Olveiroe.

albergue v kontejnerju pred Olveiro, takoj za mostom preko Xallasa

Kolikor se spomnim Olveiroe, tam ni trgovin, ni bara, samo ena prav draga restavracija. Kolikor vidim po reklamnih obvestilih, ki visijo po kandelabrih ob cesti, je tisti lastnik restavracije sedaj odprl tudi albergue z nadebudnim imenom Horreos (koruznjak - ena od galicijskih posebnosti, podobno kot naš kozolec). Bom že jutri pogledal, kako je sedaj v tej presneti Olveiroi. Od leta 2010 se je spomnim po najhujšem smrčaču, kar sem jih kdaj imel priložnost slišati (pa jih ni bilo tako malo). In še na tleh sem moral spati takrat. Letos mi ne bo treba...

horreosi (koruznjaki) so ena izmed značilnosti Galicije